V petek, 17. maja, smo se učenci devetih razredov že ob pol sedmih odpravili na pot iz šole do Kobarida. Spremljali so nas učitelji Marija Murn, Antonija Miklavčič-Jenič in Igor Kovač. Po treh urah smo prispeli v deževni Kobarid. Najprej smo odšli do muzeja 1. svetovne vojne. Pojedli smo malico in se razdelili v dve skupini.
Muzej prikazuje dogajanje med prvo svetovno vojno na Soški fronti ter še posebej 12. soško bitko, ki je znana kot “Bitka pri Kobaridu”. Bila je eden največjih spopadov v gorati pokrajini v zgodovini, ob 11. soški bitki največji vojaški spopad na slovenskih tleh, najuspešnejša prebojna operacija v prvi svetovni vojni in eden prvih primerov bitke z elementi bliskovite vojne.
Na kratko je predstavljena tudi zgodovina Kobarida od prazgodovine do danes.
Po dvournem ogledu muzeja smo se peš odpravili do Italijanske kostnice nad Kobaridom.
Kostnica je zgrajena na Gradiču okoli cerkve sv. Antona. Do nje vodi cesta, ob kateri so postavljene postaje križevega pota.
Kostnico je septembra 1938 otvoril Benito Mussolini. V kostnico so bili z okoliških vojaških pokopališč preneseni posmrtni ostanki 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni.
Pot smo nadaljevali po gozdni stezici do brvi čez reko Sočo. Reka Soča je bila zelo lepe, turkizno zelene barve. Pot nas je vodila do slapa mali Kozjak, na to pa še do slapa Kozjak, ki je bil eden najveličastnejših trenutkov v dnevu. Da smo prišli do slapa, smo se morali kar potruditi, ker je bila vsepovsod voda. Ko smo se vračali, smo si na poti ogledali utrdbe iz prve svetovne vojne. Višina utrdb je bila 158 cm, ker je bil takratni italijanski kralj visok samo 158 cm in je ukazal, da prehodi ne smejo biti višji.
Po poti smo se odpravili do Napoleonovega mostu, čezenj je korakala Napoleonova vojska, zato tudi takšno poimenovanje.
24. maja 1915, dan po vojni napovedi, so umikajoči se avstrijski vojaki most za seboj razstrelili. Italijani so nato zgradili sprva leseni, kasneje pa železni most. Med drugo svetovno vojno so partizani branili osvobojeno ozemlje Kobariške republike tudi pri mostu. V spomin stojita tam dve obeležji.
Po dolgi hoji smo prišli do avtobusa, ki nas je odpeljal do Dolenjskih Toplic. Ta dan je bil poučen in veliko smo se naučili.
Pina Lavrič in Nika Majer
