Dan smo začeli z zelo dobrim samopostrežnim zajtrkom. Hitro smo se oblekli v smučarska oblačila ter odšli na smučišče. Pričakal nas je jasen dan z malo sonca in oblaki. Tisti, ki smo prvič bili na smučeh, smo se že peljali z jurčkom, ostali pa smo smučali po lepi in široki progi ter se vozili s sedežnico. Na smučišču ni bilo veliko smučarjev, zato smo se velikokrat spustili po progi.
Ob 13. uri smo imeli dobro kosilo in nato čas za počitek in druženje v sobah. Nato smo odšli na predavanje policista, ki nam je predstavil pravila na smučišču ter pokazal film reševanja s helikopterjem v gorah.
Po predavanju smo imeli sadno malico. Odšli smo v skupen prostor, kjer smo reševali naloge, ki sta jih pripravili učiteljici.
Ko smo pojedli večerjo, smo odšli na nočni pohod na bližnji hrib. Pri hoji smo si pomagali s palicami. Pot je bila zelo blatna, ponekod za poledenela. Svetili smo si s svetilkami. Opazovali smo naravo in prepevali pesmi.
Ob 21. uri smo se vrnili v hotel. Po večernem umivanju je sledila še pravljica za lahko noč in spanje. Jutri nas čaka nov smučarski dan.
Zjutraj smo se ob 7.50 izpred šole odpravili na Kope. Med potjo smo se ustavili ter pojedli šolsko malico. Po treh urah in pol smo končno prispeli na Kope. Pričakala nas je megla in vetrovno vreme. Najprej smo se razporedili po sobah. Nato smo odšli na kosilo. Všeč nam je bilo, ker smo si lahko sami vzeli hrano. Imeli smo tudi solatni bife.
Po kosilu smo se oblekli v smučarska oblačila in odšli na smučišče. Učitelji so preverili naše smučarsko znanje in nas razporedili v skupine. Komaj smo videli drug drugega, ker je bila zelo gosta megla.
Kmalu smo se vrnili v hotel. Imeli smo malico. Potem smo morali narisati grb svoje sobe in ga nalepiti na vrata sobe. Izpolnili smo tudi dnevnike, ki so jih pripravili učitelji.
Po večerji smo se toplo oblekli, vzeli svetilke ter se odpravili na krajši sprehod do smučišča. Proga je bila zelo ledena. Poslušali smo zvoke v naravi ter opazovali luno.
Dan smo zaključili s tuširanjem ter poslušanjem pravljice. Komaj čakamo jutrišnji dan.
Ko smo zjutraj prišli v šolo, smo učenci 9. razreda vzeli malico in se z avtobusom odpravili na pot. Peljali smo se približno eno uro. Na srečo na cesti ni bilo zastojev, zato smo prišli v Stično malo prej, kot smo pričakovali. Preden smo se odpravili v samostan, smo pojedli malico, ki smo jo imeli s seboj. Po malici sta nas vodiča odpeljala v samostan, kjer smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je odšla z vodičko Zalo. Odpeljala jih je na ogled po samostanu ter v muzej, drugo skupino pa je vodič odpeljal v sobo, ki je bila kopija srednjeveških sob. Tam smo najprej izvedeli nekaj o pisavah, ki so jih uporabljali menihi, ki so pisali v tistem času. Nato pa smo tudi mi poskusili pisati s peresom in črnilom v posebni pisavi. Dobro nam je šlo. Nato sta se skupini zamenjali. Pot iz Stične nas je vodila naprej proti Rašici, domu Primoža Trubarja. Ko smo prispeli v Rašico, smo imeli čas za malico, nato pa smo si z vodičko ogledali spominsko sobo Primoža Trubarja. V njej so bile razstavljene njegove knjige, ki pa so slepe (to pomeni, da so naslovnice popolne kopije, v notranjosti pa so strani prazne). Po ogledu spominske hiše nas je odpeljala še do mlina. Tam nam je predstavila, kako je deloval. Ogledali smo si tudi žago. Nato pa smo se odpeljali nazaj do šole. Dan je bil zelo zanimiv, ker sem si ogledal samostan in spominsko hišo Primoža Trubarja.
V petek, 7. februarja 2025, smo imeli na OŠ Dolenjske Toplice kulturni dan. Obeležili smo Prešernov dan in 12. obletnico šolske Rastoče knjige, s čimer smo sledili letošnji prednostni nalogi šole, to je Branje kot izziv in odgovornost.
Ko smo prišli v šolo, smo se zbrali v matičnih učilnicah, razredniki pa so nam razložili, kako bo potekal dan, kdaj bo kulturna prireditev ter kaj bomo morali narediti. Vsak učenec si je moral namreč že pred tem dnevom izbrati svojo najljubšo knjigo, jo nato prinesti na ta dan v šolo in jo predstaviti na svoj način. S seboj smo prinesli flomastre, barvice, barvni papir oziroma vse tisto, kar smo potrebovali za svojo predstavitev knjige. Za oblikovanje naslovnice smo se razdelili v skupine po pet in oblikovali naslovnice za razredno knjigo. Izbrali smo najlepšo ter se nato lotili vsak svojega dela. Pri nas v našem oddelku je bilo vzdušje zelo delovno, za naslovnice so se namreč skupine zelo potrudile. Jaz sem si izbrala knjigo Zlobna zobarka. Predstavitev knjige mi je uspela, saj sem si s seboj prinesla veliko barvic in flomastrov.
Ko smo končali, smo liste zložili v knjigo in jo zvezali. Vsebovala je tudi kazalo. Poimenovali smo jo Rastoča knjiga – naša knjiga, nato pa smo na naslovnico napisali ime našega oddelka. Vsak oddelek od 1. do 9. razreda je torej oblikoval svojo oddelčno knjigo. Ko se je četrta šolska ura končala, smo se odpravili v telovadnico, kjer je bila kulturna prireditev, ki so jo pripravili učenci naše šole s pomočjo mentorjev. Najprej so nastopajoči govorili o Prešernovem dnevu in Rastoči knjigi. Predstavniki oddelkov so v slavnostnem duhu odnesli oddelčne knjige na oder, kjer je nastajala »rastoča knjiga«, nato pa je sledila še glavna naslovnica.
Kulturna prireditev je bila sicer kratka, vendar je imela kar nekaj zanimivih točk. Meni je bil najbolj všeč dramski nastop, kjer je vnuk ponujal babici svoj bralnik, s pomočjo katerega bi lahko prebrala več knjig in ji ne bi bilo treba v knjižnico.
Učenci smo bili veseli, ker smo lahko svoje knjige predstavili na svoj način.
V ponedeljek, 3. februarja 2025, smo učenci OŠ Dolenjske Toplice od 6. do 9. razreda odšli na Krvavec, kjer smo imeli športni dan. Športni dan se je začel ob 7. uri zjutraj ter se zaključil ob 16.30. Učenci smo lahko izbirali med smučanjem in sankanjem.
Na smučanju smo se učenci razdelili v skupine in odšli z gondolo do smučišča. Vožnje z gondolo smo se malo bali, zato smo strah preganjali kar z glasnim petjem in smehom. Na smučišču je šlo nekaterim dobro, drugim pa malo slabše. Na vrhu smučišča smo imeli čudovit razgled, saj so bili oblaki pod nami, nad nami pa je bilo sonce in sinje modro nebo. Po smučišču smo se spustili kar nekajkrat, čeprav smo imeli pri tem nekaj težav – na sedežnici smo izgubili palice, veliko smo padali, nekatere pa je bilo precej strah, preden so se spustili po strmini. Ob 12. uri smo se vsi zbrali na enem mestu in skupaj pojedli malico. Smučanje je bilo zelo zabavno in tudi zanimivo.
Sankači smo se pred sankanjem prav tako razdelili v skupine in odšli z gondolo do vrha. Na sankališču smo si izposodili sanke in se začeli sankati. Do vrha sankališča smo se povzpeli kar peš. Na trenutke je bilo toliko megle, da nismo videli nič pred seboj. Sankališče je bilo dolgo približno 200 metrov in dokaj strmo, zato smo se sankali hitro. Imeli smo kar nekaj odmorov, da smo si odpočili od hoje, prav tako pa smo se ob 12. uri zbrali skupaj in pomalicali. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo se z vrha spustili vsi naenkrat, saj je bilo res zelo zabavno.
Ob 14. uri smo se vsi vrnili do gondol, se spustili do parkirišča in tam počakali avtobuse. Ob 16.30 smo se vrnili pred šolo. Ko so nas prišli iskat starši, smo bili vsi zadovoljni in utrujeni.
V šoli smo se začeli učiti o človeškem telesu. Učiteljica nam je dala zelo zanimivo nalogo. Izbrati smo si morali človeški organ, ki ga bomo sami predstavili sošolcem. Jaz sem si izbrala pljuča, ker me je zanimalo, kaj se zgodi z zrakom, ko ga vdihnemo. Najprej smo morali poiskati zanimivo idejo, kako izdelati model izbranega organa.
Med počitnicami sem poiskala idejo in jo objavila v Padletu. To je e-stena, ki nam jo je pripravila učiteljica, na njej pa objavljamo naše delo in ga delimo s sošolci. Pripravila sem si pripomočke, da sem na naravoslovnem dnevu sama izdelala model pljuč. Nato smo začeli raziskovati izbrani organ, in sicer kaj so njegove osnovne naloge, zakaj ga potrebujemo, kako deluje, kako se imenujejo deli organa, kaj se zgodi, če ta organ izgubimo, kakšne so bolezni in kako jih zdravimo ter kakšne so posebnosti oziroma zanimivosti. Pri raziskovanju smo si pomagali z učbenikom, podatki na spletu, Pinterestu, naučili smo se spraševati tudi umetno inteligenco Copilot in ChatGPT. Tako sem izvedela veliko novega o naši dihalni poti oziroma o pljučih. Copilot mi je povedal zelo zanimivo posebnost pljuč, da je desno pljučno krilo nekoliko večje od levega, ker mora levo pljučno krilo narediti prostor za srce. Ko smo imeli vse podatke, smo oblikovali plakat, da si z njim pri predstavitvi malo pomagamo.
Raziskovanje pljuč je bilo kar zahtevno. Ker pa sem imela veliko željo izvedeti več o pljučih, sem se potrudila.
